Prvotno izhodišče pričujoče številke Časopisa za kritiko znanosti je bila refleksija slovenskega kina ob številnih obletnicah, ki jih je obeleževal v preteklem letu, med njimi 100-letnico Kinodvora in 60-letnico Slovenske kinoteke, se pravi dveh najbolj referenčnih in vplivnih, pa tudi najuspešnejših kino institucij v Sloveniji; skozi nacionalni vidik pa tudi refleksija kina kot takšnega, ki je neizbrisno zaznamoval 20. stoletje in se na prelomu tisočletja srečal s številnimi izzivi ter tako zašel v krizo identitete. Slednje odpira vprašanja, kakšno mesto srečevanja, socializacije, spominjanja, potrošništva in upora po približno stoletju obstoja še predstavlja in kako se je ta vloga spremenila v primerjavi z njegovo preteklostjo in zgodovino. Povedno je, da nam je drugi del naloge bistveno bolje uspel, saj smo s pomočjo avtorjev, avtoric in sogovornikov pretresli številne premene kina v njegovi družbeni, socializacijski, vzgojni in politični funkciji, nacionalni oziroma lokalni vidik pa je žal ostal pretežno nenaslovljen. Z besedami gverilskega filmarja Halila Dağa, katerega dnevniške zapise objavljamo pod naslovom »Zanašam se na gore ...«, moramo pri tem reči: to je naša samokritika.
Ogled filma je vedno zelo osebna izkušnja. Sprašujem se, ali film lahko upodobi, izrazi in podoživi to izkušnjo, na kakšen način in v kakšnih vlogah lahko kino predstava nastopa v filmskem delu. Prvi stiki s kinodvorano ali gibljivimi slikami so bili za nekatere filmske avtorje usodni. Za Giuseppeja Tornatoreja je ta stik pomenil dobesedni vstop v filmski paradiž. Amaterska superosmička v Wendersovem filmu Paris, Texas protagonistu vrne spomin. V Fabelmanovih Spielberg prizna, kako mu je prva kino predstava razdevičila pogled. Za Fellinija so bile kinodvorane prizorišče dvojnega spektakla – tistega na platnu in tistega pod njim. Woody Allen je v Škrlatni roži iz Kaira predrl platno in realnost utopil v iluziji. Hollywoodski film, ki ga na začetku gledajo v filmu Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, ozemlji socializem. V Sladkih sanjah se nasilnežu med projekcijo utrga, ko v filmu zmanjkajo »joški«, ki naj bi jih izrezali komunisti. Film ima propagandno moč, je vedel tudi Tito, ki je skoraj vsak dan videl kakšen film. Ob njem se spočiješ in nasmeješ, je dejal. Ali zlezeš pod mizo, ko vlak pripelje v prvi plan, je dejal Badjura. A film je najbolj usoden takrat, ko se iluzija filmskega dogajanja pretopi v novo iluzijo, kar je na najlepši možen način povedal Victor Erice v filmu Duh panja.
Rojstvo gverilskega filma
Rodil sem se leta 1973 v Nemčiji kot prvi otrok očetu iz Izmirja in materi iz Ağrija. V času osnovne šole sem bil razpet med Izmirjem in Nemčijo. Srednjo in višjo stopnjo sem zaključil na zasebnem turškem kolidžu v Izmirju. Takoj zatem sem odšel v Evropo, kjer sem podnevi služboval, v večerni šoli pa se udeleževal fotografskih tečajev. V teh treh letih sem spoznal osvobodilno gibanje. Leta 1994 sem se priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega televizijskega kanala v Evropi. 1. aprila 1995 sem kot pomočnik nemškega snemalca odpotoval na Bližnji vzhod na snemanje intervjuja z Abdullahom Öcalanom. Med intervjujem v osrednji partijski šoli PKK (Delavske stranke Kurdistana, op. p.) sem se zbližal z gverilci in gverilkami. Po tem intervjuju z Abdullahom Öcalanom, ki je bil tudi moje prvo pomenljivo delo, sem se odločil, da se ne bom vrnil in da bom tukaj nadaljeval svojo življenjsko pot. Moje življenje se odtlej odvija skupaj z borci in borkami za svobodo v gorah Kurdistana.
Kinematografi se v času po prodoru digitalizacije transformirajo. Tradicionalnih kinematografov, kakršni so delovali v petdesetih letih dvajsetega stoletja, praktično ni več. Kinematografi vse manj obeležujejo centralne prostore v mestih in velemestih in se delijo na kinematografe v tako imenovanih multipleksih, ki so običajno deli nakupovalnih centrov, in na art kine ter kinotečne dvorane. Ključna hipoteza članka je, da kinematografi ne bodo izumrli, četudi so filmi in televizijske serije dostopni na množici platform preko vrste digitalnih naprav. V analogiji s Kantovim pojmom transcendentalnosti je poglavitni razlog za to projekcija v temi, ki poudarja prestop občinstva iz vsakdanjega poteka časa v potek časa predvajanja filma. Z vpogledi, izkristaliziranimi v historično kritični analizi, se prikažejo družbeni okviri za nastajanje agensov, ki s svojim obstajanjem in delovanjem zagotavljajo grupiranje cinefilov in pomnoževanje filmskih festivalov, kar vpliva tudi na težnje v filmski estetiki. S svetovnimi procesi na področju kinofikacije in razvijanjem klubske cinefilije so se prepletali tudi podobni procesi v Sloveniji. Tako kot v svetovnem merilu je mogoče tudi v zgodovini slovenskih kinematografov – kina Matica, Dvora/Sloge, Kinoteke – razbrati politično opredeljene motive delovanja in upravljanja kinematografov.
Samoupravljanje v Jugoslaviji je bilo kompleksen sistem, ki je združeval kapitalistične in komunistične elemente ter doživljal različne reforme. Tržna reforma v šestdesetih letih 20. stoletja je imela tako pozitivne kot negativne posledice. V tem članku bom prikazal, kako sta se konec šestdesetih let 20. stoletja odvijala politika »tehnologije ljudem» in marketizacija družbenega lastništva na področju filmske infrastrukture in produkcije.
V Srbiji so bila v začetku leta 2000, po državnem udaru 5. oktobra in spremembi režima, med prehodom na nenadzorovano tržno gospodarstvo privatizirana številna podjetja v javni lasti. Med tem procesom je bila izvedena privatizacija podjetja »Beograd film« v javni lasti – beograjske kinematografske distribucijske mreže, ki je imela v svojih zlatih letih v lasti štiriindvajset kinodvoran v prestolnici. Ta privatizacija je pritegnila pozornost kulturne skupnosti zaradi svoje posebej kriminalne in brezobzirne izvedbe. Primer je dosegel vrhunec leta 2014, ko so aktivisti zasedli eno od kinodvoran podjetja, in sicer Kino Zvezda, ki se nahaja v središču Beograda, z namenom ustvariti prostor za vključevanje različnih pogledov na politično, kulturno in družbeno stvarnost.
»Neodvisni kini ponujajo rute skozi vse kompleksnejši svet.« Intervju z Markom Cosgrovom
(
Mark Cosgrove je programski vodja v bristolskem Watershedu, ki je bil kot prvi regionalni angleški medijski center in neodvisni kino z več dvoranami zunaj Londona s strani lokalne pobude ustanovljen leta 1982 v enem izmed opuščenih pristaniških skladišč. Njegovo glavno vodilo pri programskem snovanju je skupno delo z ljudmi skozi dinamičen dialog in kulturno izmenjavo. Watershed tako redno sodeluje s kolektivi, kot je Come the Revolution, Palestinskim filmskim festivalom in mestnima univerzama, s katerima izobražuje in mentorira novo generacijo medijskih delavcev in delavk – od kuratorjev do filmark. S programsko politiko in številnimi partnerstvi se trudi postavljati ogledalo bristolski zgodovini, ki je zaznamovana s trgovino s sužnji in industrijsko revolucijo, ter sedanjosti, v kateri mesto lovi ravnotežje med revitalizacijo središča in gentrifikacijo. Po navdihu bolonjskega festivala Il Cinema Ritrovato je Cosgrove s kuratorsko ekipo v Watershedu razvil program Cinema Rediscovered, ki skozi nove in pozabljene vidike raziskuje filmsko zgodovino, po drugi strani pa sodeluje tudi pri festivalu Encounters, ki je osredotočen na izpostavljanje in podpiranje vzhajajočih imen kratkega filma z vsega sveta. Prikaz filma v kinu vidi kot odskočno desko za dialog s širšo kulturo, v dialogu in interakciji z občinstvom ter lokalno skupnostjo pa eno od ključnih prednosti neodvisnega kina, ki se v času po brexitu, covidu-19, vzponu pretočnih platform in ekonomije pozornosti sooča s številnimi izzivi. Sogovornik teh izzivov ne naslavlja le s programsko politiko, ampak tudi z rednim reflektiranjem na svojem blogu in v podkastu na spletni strani www.watershed.co.uk. Pred prihodom v Watershed je svojo strast do neodvisnega kina in kulture gojil v kulturno-umetniških centrih Plymouth Art Centre in Cornerhouse v Manchestru.
Jurij Meden je bil vodja programskega oddelka v Slovenski kinoteki, kurator filmskega programa v Muzeju George Eastman v Rochesterju, programski vodja Kinodvora, ko ga je prvič po prelomu tisočletja za kratek čas obudila Slovenska kinoteka, koordinator programa festivala Crossing Europe v Linzu, urednik založbe Sophia in glavni urednik revije KINO! Od leta 2018 je programski vodja in kurator Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju. Leta 2021 je pri tej instituciji izdal zbirko z naslovom Scratches and Glitches: Observations on Preserving and Exhibiting Cinema in the Early 21st Century, ki je predlani izšla tudi v slovenskem prevodu pri Slovenski kinoteki pod naslovom Kaj je kinoteka?. V zbirki se ohranjanja filmske dediščine, filmskega prikazovanja, kuriranja, filmske politike in teorije loteva na dialektičen, neortodoksen način, ki pretresa tako tradicionalistične kot modernistične poglede na kinematografijo. Pri tem preizprašuje in premišlja antagonizme filmske zgodovine in teorije ter odpira vprašanja homogenizacije filmskega prostora, digitalizacije filmske dediščine, dekolonizacije filmske zgodovine in individualizacije filmske izkušnje. Sooča se tudi s kompleksnim poslanstvom današnjih kuratorjev, kuratork in kuratorskih ekip ter komercialnimi praksami, ki znamko »kurirano« izkoriščajo za ponujanje stare ponudbe v novi preobleki. V knjigi se pojavljajo in so v dialog postavljeni teoretiki in teoretičarke, kuratorji in kuratorke, filmarji in filmarke, študenti in študentke, profesorji in profesorice, gledalci in gledalke. Tako ponuja celovit preplet teorije in prakse, zgodovine in sodobnosti, analognega in digitalnega, cinefilije in industrije, filmskega aparata in filmskega občinstva, proze in poezije …
Vsi, ki smo se v Sloveniji kadarkoli resneje ukvarjali z umetnostjo, smo ponotranjili nekaj temeljnih dogem. Na primer: »Osemdeseta so bila čas razcveta alternativnih gibanj v Sloveniji«, »Mladi umetniki in intelektualci so s provokativnimi akcijami zamajali avtoritarni enopartijski sistem«, »Kulturniška gibanja so temelj demokratizacije in osamosvojitve Slovenije«, in, seveda, zimzelena »Kultura je še vedno gonilo družbenih sprememb!« Vse to smo na proslavah, simpozijih in otvoritvah slišali ponovljeno tisočkrat. Za tisti del slovenske javnosti, ki se dojema kot progresivno, je podoba NSK-jevega plakata za Dan mladosti nepogrešljiv del geneze »demokratične Slovenije«, skupaj s številko 57 Nove Revije, kolumnami Mladine in protesti ob aferi JBTZ. Laibachi, IRWIN, Pankrti, ŠKUC, Mlakar, Žižek in drugi kulturno-akademski disidenti so totemi našega kolektivnega vrednostnega sistema in nam narekujejo, kaj je vloga kulture v družbi. Kultura se bori za svobodo izraza, proti enoumju in tiraniji!
A za generacijo, ki je začela z opravljanjem svojega poklica po letu ‘91, so te dogme o uporniški kulturi že zaznamovane z nekaterimi protislovji. Naši veliki uporniki so namreč po odcepitvi Slovenije postali direktorji vplivnih institucij. Nekoč preganjani glasovi Nove Revije so danes govorci na državnih slovesnostih, naši najbolj »nevarni umi« pa se smukajo med svetovnimi pomembneži na blejskem strateškem forumu. Na njihovih razstavah in koncertih se srečujejo politični veljaki, meja med oblastjo in kritično umetnostjo pa je povsem zamegljena – nekdanji Pankrti so postali mestni svetniki Zorana Jankovića, Milan Kučan je častni državljan NSK države v času. Tisto, čemur pravijo disidentska kultura, je v postsocialistični Sloveniji dejansko uradna državna kultura, njeni predstavniki pa so predstavniki liberalne veje oblasti. Temu primerno imajo zagotovljene prestižne razstave in izdaje, retrospektive in monografije ter, seveda, dosmrtne rente iz državnega proračuna.
Etične in moralne stiske sodobne hitre in kompetitivne znanosti ali Nature, 505(7485), 641–647 in 676–680, RETRACTED
(
Znanost kot družbeni pojav vključuje raznolike posameznike. Neetične prakse pogosto izhajajo iz nepredvidljivih situacij. Področje matičnih celic se hitro razvija, zlasti po odkritju induciranih pluripotentnih matičnih celic (iPS) s strani japonskega raziskovalca Shinya Yamanake leta 2012. Kontroverzna ideja o celicah STAP ni povsem neverjetna, saj bi bil mehanizem za samoregeneracijo poškodovanega tkiva logičen. Trenutno že diferencirane celice ne morejo sodelovati pri regeneraciji tkiva. Teorija o celicah STAP ponuja alternativni pristop, ki vpliv zunanje stresne obremenitve preučuje kot spodbudo za regeneracijo. Primeri znanstvenih prevar, kot so celice STAP, razkrivajo pomanjkljivosti v komunikaciji, saj znanstveniki pogosto ne objavijo »neuspešnih« raziskav. Posledica tega je, da se napake preteklih raziskav ponavljajo. Odkritja, kot so celice STAP, poudarjajo potrebo po transparentni komunikaciji in učenju iz neuspešnih prizadevanj za spodbujanje resničnega napredka.
V pričujočem članku poskušamo predstaviti odziv publike ob izidu Drugega spola leta 1949, poseben poudarek pa je namenjen predvsem feminističnim branjem. Orisani sta dve stališči, ki sta filozofijo Simone de Beauvoir predstavili kot nasprotnico materinstva. V tem članku želimo pokazati specifične primere iz Drugega spola, ki pričajo, da je njeno razmišljanje veliko bolj razgibano, kot so nam želele prikazati prvotne interpretacije besedila. Želimo pokazati, da cilj besedila ni kritika posameznic, ki se odločijo za materinstvo, ampak sistematična predstavitev okoliščin, v katerih se znajde ženska, ko se odloči otroka obdržati. Gre za realistično in neromantizirano predstavitev materinstva, ki je nujna za razumevanje celotnega položaja ženske v družbi. Ključni element, ki ga izpostavlja, je dejstvo, da ekonomske in čustvene okoliščine močno definirajo, kaj za mater predstavlja nosečnost in rojstvo otroka. Gre za zavedanje, da je materinstvo lahko nekaj izredno lepega, vendar je redko tako, ker se mlade matere pogosto znajdejo same v vzgoji in skrbi za otroka. Zato Beauvoir v svojem razmišljanju vzpostavlja prostor za ženske, ki otrok ne želijo ali ne morejo obdržati. S tem želimo pokazati, da sta materinstvo in abortus dve plati istega kovanca in da si zaslužita temu primerno obravnavo.
Članek raziskuje stanje zakonodaje na področju konoplje v Sloveniji in posledice, ki jih ima za uporabnike in raziskovalke – predvsem na področju zdravljenja s konopljo. Skozi pregled zakonodajnih pobud in raziskav v drugih državah v Evropi in po svetu izriše alternativo trenutni represivni ureditvi, ki pa je v Sloveniji kljub številnim, predvsem državljanskim pobudam za spremembe v zadnjih desetih letih zaradi pomanjkanja politične volje in birokratskih ovir še vedno nismo spremenili v skladu z najnovejšimi odkritji ter stanjem na terenu. Analizira Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog 2023–2030, ki konopljo obravnava zgolj kot prepovedano drogo in ne kot zdravilo, kar zavira raziskovanje in njeno uvajanje v zdravstvo. Ugotavlja, da se je državni aparat pri obravnavi konoplje izkazal za represivnega, nedelujočega in nedemokratičnega.
Blaž Kosovel, Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2022, 359 str.
Blaž Kosovel (1981) je zainteresirani kulturni javnosti poznan kot soustanovitelj in sourednik revije Razpotja, zdaj že dodobra uveljavljenega osrednjega organa sila dejavne goriške humanistike in družboslovja. Poleg tega je Kosovel predan in duhovit »turistično-intelektualen« vodnik po mestih – še najraje ima tista urbana okolja, ki so nastala »iz nič«, kakor denimo njegova rodna Nova Gorica. Kot tak v okviru projekta »Evropska prestolnica kulture Nova Gorica 2025« tudi vodi projekt »Ab Initio – urbana utopija«, ki je namenjen ustvarjanju digitalnega arhiva Nove Gorice in hkrati predstavitvi drugih evropskih mest, ki so bila tako kot Nova Gorica v XX. stoletju zgrajena na novo. Cilja projekta sta tudi ozaveščanje o fenomenu novih mest in postavitev širše evropske perspektive. Kosovel je nekaj časa deloval tudi kot producent, raziskovalec in organizator v Muzeju tranzitornih umetnosti MoTa in je nasploh širok konzument in pronicljiv opazovalec raznih kulturnih prireditev in ustvarjalnih praktik.
Ana Podvršič, Iz socializma v periferni kapitalizem. Neoliberalizacija Slovenije Ljubljana 2023, Založba *cf., 258 str.
Knjiga Iz socializma v periferni kapitalizem ponuja poglobljeno razumevanje kompleksnih družbenih, političnih in gospodarskih procesov, ki so zaznamovali pot Slovenije od socializma do perifernega kapitalizma. Analitično obravnava proces neoliberalizacije gospodarstva, ki se razteza čez obdobje dveh strukturnih kriz kapitalizma: prve iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in druge, ki se je začela leta 2007. Obe krizi sta se v Sloveniji manifestirali s časovnim zamikom v obliki dolžniških kriz: prva dolžniška kriza v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se veže na obnovo kapitalizma in poglabljanje evropskih integracij še kot del jugoslovanskega gospodarstva in druga v okviru krize evroobmočja, ki sicer ni imela za posledico sistemskih sprememb, je pa nadaljevala in poglobila periferizacijo slovenskega gospodarstva kot del evropskega gospodarstva in družbe. Pri razumevanju procesa periferizacije avtorica izhaja iz analiz odvisnosti posameznih gospodarstev v Latinski Ameriki. Pojem periferije pri tem nastopa v odnosu center–periferija. Pomembno dejstvo v razumevanju procesa periferizacije je tudi, da gospodarske krize najprej doletijo države centra in se z zamikom začnejo kazati tudi v perifernih gospodarstvih.