Tada se činilo da ništa ne može zaustaviti sjajnu budućnost pred nama. Igor Štiks
Kako danes razumeti jugoslovanska osemdeseta, kako pisati o njih, jih slikati, posneti, pesniti, peti, uglasbiti, uprizoriti, kako jih vrednotiti po krvavi bajki devetdesetih? Je še mogoče pisati poezijo o zadnjem jugoslovanskem desetletju po Srebrenici, Vukovarju, Ahmićih, Sarajevu in stotinah drugih lokalnih moriščih, ali je tudi to preveč barbarsko?
V pričujočem poglavju analiziram različne načine kulturne in umetniške refleksije – torej konstrukcije in percepcije – osemdesetih v socialistični Jugoslaviji, kot so se razvile na njenih pogoriščih od leta 1991 dalje. Za razliko od drugih v tem zborniku ne pišem o zgodovinskih osemdesetih, ampak o njihovih sedanjih kulturnih reprezentacijah. Nisem zgodovinar Jugoslavije, ampak kulturolog post-Jugoslavije, ukvarjam se z različnimi oblikami današnjega spominjanja in spreminjanja, konstruiranja in dekonstruiranja preteklosti: konkretneje, ustvarjanja podob o njej na področju umetnosti in kulture. Zanima me, kako se zgodovinopisni natančnosti, trdim dejstvom, zoperstavljajo aktualne, torej aposteriorne umetniške projekcije in kulturne interpretacije rajnke socialistične federacije. Drugače rečeno: ne vračam se zgodovinopisno iz postjugoslovanske sedanjosti v jugoslovanska osemdeseta, ampak se kulturološko sprašujem, kako so jugoslovanska osemdeseta prisotna na umetniškem in širšem kulturnem zemljevidu postjugoslovanske sedanjosti.
