»Preteklost je tuja dežela: stvari se tam odvijajo drugače«. Tako je odtujenost preteklosti uvidel Leslie P. Hartley v romanu To Go-Between (1953). Morda preteklost ne bi bila tako zelo tuja, tako zelo drugačna, če bi tam prebivali vsi, ne le izbranci. Preteklost je bela in moška in heteroseksualna. Vsaj tako jo vestno zapisujejo varuhi pečata – dokumentaristi, arhivarji, notarji, kronisti, zapisovalci in tolmači nacionalnih zgodovin. Tudi slovenske.
Z zgodovinsko zapuščino, ki je univerzalna dediščina človeštva in dostop do nje temeljna človekova pravica in svoboščina – ali bolje – z umanjkanjem, izpuščanjem, potvarjanjem in malomarnim ravnanjem z zgodovinsko dediščino marginaliziranih, cenzuriranih in utišanih skupin – se ukvarjamo v drugem nadaljevanju tematskega bloka Zamolčane zgodovine, potem ko smo se te nelahke naloge lotili v 256. številki Časopisa za kritiko znanosti že leta 2014. Oziramo se po umetnicah s konca 19. in začetka 20. stoletja s področja slikarstva, literature in glasbe.
