Številka Časopisa za kritiko znanosti, ki jo zaključujemo s tem izvodnikom, je precej specifična, ne le po vsebini – ki v veliki meri ne temelji na akademskih, znanstvenih prispevkih posamičnih avtorjev in avtoric, temveč na kolektivnem, skupinskem delu, baziranem na poslušanju, beleženju in reflektiranju, ki so ga narekovali naši gostje zapatisti in srečevanja z njimi – temveč tudi po dinamiki in načinu nastajanja. Nastala je kot vmesni izdelek občasnega, z dolgimi premori in kratkimi, zgoščenimi porivi zaznamovanega delovanja iz vseh vetrov po ad hoc principu sestavljene, vedno znova postajajoče skupine, ki je v začetku leta 2021 povabila zapatistično delegacijo na obisk v geografijo, imenovano Slovenija, in jo oktobra tukaj tudi gostila. Ker je sam proces oblikovanja in delovanja te skupine poveden za stanje duha, v katerem smo sprejeli kompanjerose iz Chiapasa in se pri tem neštetokrat spraševali, zakaj njim revolucionarno samoorganiziranje uspeva, nam pa ne, si ga je z zdaj že skoraj dvoletno distanco – ki pa v bistvu še ni prehuda, ampak še vedno živa (pol)distanca – vseeno vredno podrobneje ogledati. Pa ne zato, da bi se posuli s pepelom, ker bi ta številka morala iziti že pred pol leta, in tudi ne zato, da bi se vdajali pretiranemu jadikovanju, samopomilovanju in cinizmu, ampak da bi delovala kot vzvod za pretresanje lastne pozicije v tem svetu, ki jo je srečanje s pričevalci ene najbolj živih in uspešnih revolucij našega časa tako boleče in hkrati navdihujoče odprlo. Naj bo ta izvodnik – namesto tipičnega uvodnika – dokaz, da se tej bolečini ne želimo več izogibati, ampak se ji izpostaviti, jo začutiti in zagrabiti tam, od koder izvira; naj bo prvi korak na poti samokritike, kot jo predpisujejo ne le zapatistični tovariši.