Amargi naj bi bil prvi znani zapis besede za svobodo. V sumerščini je dobesedno pomenila vrnitev k materi – vrnitev k starim matriarhalnim vrednotam, naravi in odvezo od suženjstva, dolga. Na rodovitnem polmesecu se je vzpostavila centralna civilizacija ter z njo patriarhat in na njemu razred in država. Danes se na teh istih rodovitnih tleh in okoliških gorovjih revolucionarno gibanje za svobodo Kurdistana bori proti istim – pet tisoč let starim družbenim problemom, s katerimi se soočamo vsi, tudi mi na Balkanu.
V skladu s tradicijo Časopisa za kritiko znanosti v pričujoči številki nadaljujemo s tematiziranjem avtonomije družbenih gibanj in njihovega organiziranja za doseg osvoboditve onkraj vzpostavljanja novih državnih struktur. Kot smo v lanski številki v fokus vzeli zapatistično gibanje (ki je ravnokar objavilo komunike o samorazpustitvi organov ljudske oblasti in začetku popolne reorganizacije), smo tokrat zapopadli kurdsko osvobodilno gibanje ter številko sestavili iz tematsko raznolikih besedil, ki po eni strani analizirajo realnost kapitalistične modernosti, po drugi strani pa odpirajo horizonte svobode. Besedila prihajajo tako iz osvobojenih ozemelj Kurdistana, iz najbolj varovanega turškega zapora (Imrali) in Evrope, proti koncu številke pa se premaknemo v Abya Yalo ter temo zaokrožimo s političnim kolektivom Desde el Margen, ki spregovori o Spominu in uporih območja, imenovanega Ekvador.
Osnovna misel pričujočega teksta je osvoboditev žensk izpod nadvlade moških, ki so tudi snovalci kapitalističnega, izkoriščevalskega sistema. Avtor trdi, da se je moška nadvlada začela z zasužnjevanjem žensk in uničenjem matriarhalne družbe po tem, ko si je skupina močnih, vodilnih moških skupaj z visokimi svečeniki in plemenskim starešino/šamanom podjarmila ženske že pred 2000 leti p. n. št. – to avtor imenuje prvi razkol v zgodovini spolov, ki je eden od treh razkolov v zgodovini spolov. Zasužnjevanje se je začelo z dodeljevanjem neplačanih gospodinjskih opravil ženskam, kar imenuje »pogospodinjenje«, a pri tem zasužnjevanju ne gre le za zasužnjevanje žensk, ampak tudi moških in otrok z vzpostavitvijo družbeno razslojenih razredov. Avtor na podlagi tega skozi različne zgodovinske spremembe vleče rdečo nit zasužnjevanja žensk in zaključi, da dokler ne bodo svobodne ženske, ne bo svobodne, egalitarne in demokratične družbe (in to misli tako na kurdsko kakor občečloveško družbo), zato je glavni cilj spodbujanje žensk k ozaveščenosti o njihovi neenakosti, organiziranju (samih v svojem gibanju), izobraževanju in političnem ter ekonomskem udejstvovanju.
V članku opišem pogoje za nastanek kapitalizma, in sicer jih postavim v nove družbene pogoje od 13. do 15. stoletja, v katerih so se fevdalci, duhovščina, agrarni veleposestniki in aristokracija združili v vladajoči razred kot odziv na globoke družbene konflikte. Med 16. in 17. stoletjem smo bili priča vzpostavitvi centralizirane države, ki je sočasno nadzorovala vse vidike reprodukcije, odvzela evropskim delavcem sredstva za preživetje, si podredila produktivnost avtohtonega ameriškega in afriškega prebivalstva ter zasužnjila delovno silo v rudnikih in na plantažah. K temu dodam feministično interpretacijo Silvie Federici, ki trdi, da je takratna vladajoča elita v razredne konflikte in dominacijo uvedla tudi dominacijo in konflikt moških z ženskami. To navežem na Öcalanovo trditev, da sta se moška dominacija in izkoriščanje žensk oblikovala že z vzpostavitvijo sumerske družbe, za katero je značilna reorganizacija družbe v obliki centralistične države, ekstraktivnega gospodarstva, kolonializma, poniževanja žensk ter vzpostavitve koalicije med močnim moškim, svečenikom in šamanom. Zaključim tako, da pokažem na strukturno povezavo med centralističnimi mehanizmi upravljanja z lastnino, ki jih je uporabljal tempelj, kolonialnimi praksami, ki so endogene in endemične za centralizirane zgodnje mestne države, in kapitalistično prakso, ki jo še danes lahko prepoznamo in se kaže v obliki povečanega nasilja nad ženskami, razlastitve skupne lastnine in kolonializma.
Namen tega članka je predstaviti ljudstvo Ezidov in regijo Šengal (Sinjar) v Iraku, njegovo sodobno zgodovino in trenutne politične razmere s poudarkom na delovanju tamkajšnje samouprave oziroma Avtonomnega in demokratičnega sveta Šengala (MXDŞ). Večina podatkov je bila pridobljena z intervjuji v regiji Šengal v prvi polovici leta 2022. Avtorji na začetku članka orišejo zemljepis in zgodovino ter nadaljujejo z opisovanjem prebivalstva Šengala, kjer se globlje posvetijo kulturi in veri Ezidov ter njihovi zgodovini v odnosu do Iraka in iraškega Kurdistana. Šengal in Ezide je močno zaznamoval genocid, ki ga je nad njimi izvedla Daeš (Islamska država) leta 2014, in tudi njihov odpor proti njej. Opisujejo razvoj odnosov po porazu Daeš v Šengalu med različnimi akterji, kot so iraška država, Demokratska stranka Kurdistana (KDP), Hašd al Šabi (ljudske mobilizacijske sile) in MXDŞ ter z vsakim od njih povezane oborožene sile. Podrobno pojasnjujejo sistem avtonomne uprave Šengala, njegovo vzpostavitev kot neposreden odgovor na genocid, načela delovanja in povezave celotnega ustroja. Prav tako obravnavajo delovanje njegovih posamičnih delov od komun do ljudskih svetov in odborov ter ustanov za izobraževanje, zdravstvo, komunalne službe, diplomacijo, oborožene sile ter ženske, mladinske in kulturne organizacije. Na koncu poskušajo orisati razsežnost »neosmanizma« in posledice napadov turške države z brezpilotnimi letali na Šengal. Članek zaključujejo s kratkim poročilom z zadnjega kongresa MXDŞ.
Tekst zagovarja tezo, da se tretja svetovna vojna odvija že od razpada Sovjetske zveze in da se z njenimi posledicami sooča vse človeštvo. To vojno stanje prepoznavajo zgolj demokratične sile – ljudska gibanja, sindikati, zadružniki, umetniki, intelektualci. Prav tako razkriva osnovne motive in konflikte med silami kapitalistične modernosti v tej vojni ter opredeli njene specifične značilnosti in razlike v primerjavi s prejšnjimi globalnimi konflikti. Prikaže tudi načine, na katere lahko demokratične sile sveta izkoristijo svoje neizbežno sodelovanje v tej vojni za oblikovanje alternative kapitalizmu in reševanje najbolj perečih družbenih problemov 21. stoletja.
Perspektive internacionalne borbe mladine v 21. stoletju. O liberalizmu in specialni vojni
(
Pričujoči tekst je iskra, ki išče bistvo resnice in svobodnega življenja, ki ne temelji na izkoriščanju in suženjstvu, temveč na svobodi družbe, zato poskuša razumeti, kako kapitalistični sistem preko liberalizma deluje na celoto in dele naše družbe (mlade, ženske), kako izkorišča naravo in kakšne sledi pušča v naših osebnostih. Tekst še zlasti skuša razumeti oblike specialne vojne in njene vplive na življenje mladine. Temu primerno poskuša iz mladinske perspektive razviti razumevanje in obrambo proti liberalizmu in orodja, potrebna za osvoboditev od kapitalizma na podlagi izkušenj osvobodilnega gibanja iz Kurdistana.
V članku predstavimo zgodovino Ekvadorja in njegove različne etape v 500-letnem boju proti kolonializmu in se osredotočimo zlasti na sodobne boje. To je zgodovina, ki se giblje v spirali in se ponavlja, saj v Ekvadorju obstaja dolga tradicija odpora, ki je vzniknila med uporniškimi ljudstvi. Točka preloma, ki je označila moderno dobo, je bil začetek procesa kolonizacije Abye Yale, ameriške celine, in ob tem procesa prvotne akumulacije, zaznamovanega s patriarhalnim, kapitalskim in nato kolonialnim ropanjem, a hkrati je to začetek uporov, med katerimi omenimo Pintagov upor, ki je organiziral uporniško vojsko, da bi zavrl napredovanje inkovskega imperija na ozemlje ljudstev s tega območja, kot tudi upor Rumiñahuija, domorodskega vojščaka, ki je vodil upor proti španski invaziji, in prav tako Alonsa de Illescasa, predhodnika ubežniških sužnjev afriškega izvora. V tej isti liniji se bo veliko let pozneje (1778) pojavila Martina Carrillo, ki pobegne s posestva, kjer je opravljala suženjska dela, da bi razkrila hudo zatiranje, v kakršnem so živela črnska ljudstva. 20. stoletje so zaznamovali raznoliki zgodovinski dogodki: okrutni masakri, kot sta bila poboja 15. novembra 1922 in leta 1977, pa tudi boji proti okrutni represiji sodobnih vojaških diktatur, ki segajo vse do leta 2023.
Spomin in pozaba med mitom in molkom: Veronika Deseniška kot primer instrumentalne funkcije mita
(
Članek raziskuje problematičnost vpisa žensk v zgodovinski spomin in njegovo povezanost s kolektivnimi predstavami o preteklosti, ki se navezujejo na specifično podobo ene od najbolj znanih žensk v naši zgodovini. V ospredju sta primerjava in analiza učinka mitskih predstav Veronike Deseniške in Barbare Celjske, s katerimi se odkriva instrumentalna funkcija mita, ki utrjuje veljavna razmerja moči znotraj družbenih razmerij. Analiza se posebej osredotoča na vsebino in funkcijo določene zgodovinske predstave, ki jo v dobršni meri zavzema mitska struktura. Veronika Deseniška velja za najbolj prepoznavno žensko iz plemiške družine Celjskih. Čeprav je zgodovinskih pričevanj o njej zelo malo, se je njen lik tako močno vpisal v kolektivni spomin, da se je ob njem oblikoval mit. Mit o Veroniki ponuja zgodbo o tragični usodi ženske, ki zaradi ljubezni postane žrtev svojega mogočnega tasta. Njeno nasprotje v mitski strukturi je Barbara Celjska, ki je bila, kot je znano iz zgodovinskih virov, ena od najvplivnejših žensk svojega časa. Njuni podobi v kolektivnem spominu ustvarjata specifično dualno razmerje, ki ni rezultat naključja, temveč instrumentalne funkcije mita, ki s svojimi popačenimi in stereotipnimi predstavami konstituira in utrjuje pozicijo ženske znotraj patriarhalnih družbenih razmerij.
Za Marxa, Louis Althusser prevedla Maja Breznik in Slavoj Žižek (4. poglavje), Založba / *cf. 334 strani)
Louis Althusser je v našem prostoru precej poznan avtor in ga ni treba posebej predstavljati; kot marksistični filozof in eden ključnih akterjev tistega, kar ponavadi označijo za francoski strukturalizem, je ob piscih, kot sta Jacques Lacan ali Michel Foucault – oba sta njegova intelektualna sopotnika – eden najvplivnejših mislecev tudi pri nas. Reprezentativen prerez njegovega dela, čeprav še zdaleč ne njegov celoten opus, je preveden tudi v slovenščino; to so predvsem Izbrani spisi, ki so leta 2000 izšli pri založbi cf* in prinašajo izbor nekaterih njegovih najvplivnejših pisanj, kot sta na primer Ideološki aparati države ter Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov, izdana pri Studii Humanitatis. V zadnjih letih smo dobili prevod še dveh njegovih najbolj znanih del, in sicer Branje Kapitala, kjer je Althusser urednik in soavtor, ki je izšlo pri založbi Sophia leta 2018, ter letos še njegovo najbrž najbolj znano knjigo Za Marxa, ki je izšla pri cf*. Prevod slednje nekako zaključuje izdajanje njegovih najbolj znanih in tudi teoretsko najvplivnejših del v slovenščino, čeprav ostaja neprevedenih še kar nekaj njegovih zelo intrigantnih, predvsem poznih del. A sodeč po založniški produkciji, ki se ji posvečamo tudi v pričujoči recenziji, in zanimanju za njegovo misel, se lahko v ne preveč oddaljeni prihodnosti nadejamo nadaljevanja prevajanja.