Namen članka je analizirati migracijski koridor, ki so ga v drugi polovici leta 2015 upravljale državne oblasti na balkanski migracijski poti, ga razumeti z vidika obstoječega pravnega in institucionalnega okvira ter pokazati, da je bil koridor pojav, ki je bil zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega pravnega reda, hkrati pa je odgovarjal na zahteve mednarodnega prava temeljih človekovih pravic. Koridor je bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil. Predstavljal je stanje izjeme in uvedbo nekakšnih izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakonodajalci, suspendirana in nadomeščena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajočo se prakso državnih oblasti. Analiza je izdelana prek primerjave pozitivnega pravnega sistema z dejanskim postopanjem državnih struktur in identifikacijo odstopanj, ta pa so kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov. Hkrati je namen članka pokazati, da je bil koridor, ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni koridor«, humanitaren le na videz, saj so državne strukture pri upravljanju koridorja težile k povsem drugim, s humanitarnostjo nepovezanim ciljem, zlasti interesom državnih oblasti, da begunci in migranti čim prej zapustijo njihovo ozemlje.
