Dvajsetega julija letos je minilo natanko petdeset let od prvega človekovega pristanka na Luni. Dogodek je bil eden od rezultatov večne hladnovojne tekme med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo in odraz vere v neskončen tehnološki razvoj, ki bo kljub velikim delitvam odrešil človeštvo. Ta vera je bila tudi povod za številna znanstvenofantastična dela tistega časa, ki so zbujala domišljijo o svetovih onkraj in mogočih alternativah.
Petdeset let pozneje smo veliko manj optimistični. Spoznali smo, da nam je tehnologija resda lahko v oporo, vendar nikakor ni naša odrešiteljica: alternative bomo morali prej kot v svetovih tam zunaj iskati pri sebi. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je minil čas za znanstveno fantastiko; gre ne nazadnje za žanr, ki nam omogoča zamišljanje drugačnih in prihodnjih svetov – prav zmožnost zamišljanja neobstoječega pa je ena tistih sposobnosti, po katerih se ljudje razlikujemo od (preostalih) živali.
